Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Zlatko H · Objavljeno: 22 Sep 2011 09:48 Naslov sporočila: Frankove čebelarske zgodbe

Ko prebiram te Frankove zapise, še iz leta 2004 se moram res nasmehniti, pa kaj vsega se človeška pamet ne domisli. Tale zgodba mi je res zanimiva, zato jo prenašam tudi med nas.

Indijski med

Mislim da je bilo leta 1984 ali tam okoli, da so kupovalci "trgovinskega" medu priceli skracat svoje glave. Pri uporabi so nasli v kozarcih medu koscke bele tkanine razlicnih velikostih in pa tudi razne dolzine belega cverna. To je slo gor za par mesecev in ministerstvo za hrano je gledalo v to zadevo, oni pa niso mogli priti do zakljucka od kod je to prislo v med.
Oblasti so se vrtele okoli tega problema, potrosniki medu so kupovali to ker cena je bila dobra, in pocasi je senca pricela padati na neke cebelarje in sanitarije v njihovih točilnicah.
Nazadnje čebelarji so imeli dovolj negativne reklame pa so skozi čebelarska drustva napravili inkvizicijo vseh čebelarjev, kateri so prodajali svoje pridelke v trgovinah.
Nic se ni pokazalo v tej preiskavi! Potem pa je čebelarska zveza vstopila v sliko! Poslali so kontaminiran med v laboratorij v univerzi at Guelph! Tam so ugotovili da tkanina in sukanec je bombaž. Študirali so to dalje in ugotovili da se ta bombaž najde samo v Indiji.
Oblasti so poslale nekaj strokovnjakov v Indijo in tam so nasli odgovor za to situacijo!
V Indiji mumificirajo mrtve! Zamažejo mrtvece nekaj centimetrov debelo z medom in ne bom vam razlagal zakaj, ker vem da vsi veste o razlicnih zdravilnih kvalitetah medu. Potem pa jih povijejo v koton.
Tako, med temi siromaki je nekdo pogruntal, da more napraviti precej denarja, če bi se ta med pobral. Postrgali so med od teh mrtvecev - in odnesli do svojih odkupovalcev in tako ves ta med je bil vrzen v sode - dober ali ne, in ven za izvoz!
Jaz do danes nebom niti gledal na med v trgovini! In ko sem prodajal mojim odkupovalcem, jaz sem imel to zgodbo tiskano na papirju in sem jo privezal na vse kozarce. Nikoli nisem imel problema prodat moj pridelek in kar pri dobri ceni![/u]

Zlatko H

Neobičajen začetek Frankovega čebelarjenja

Spominjam se tega dne, kakor da je to bilo vceraj:
Bili smo natlaceni v kage - dvigalu ali kosari, ki te potegne pod zemljo v rudniku, kakor ribe v sardinski skatlji. Na splosno je ta voznja dol v pekel relativno tiha. Vsaki rudar ima svoje stvari na mislih. Nekateri ne bodo rekli niti ene besede na poti dol, drugi pa bodo sli do druge ekstreme. Nervozni tipi pa cvekajo, in ce nobeden jih ne poslusa, oni gobezdajo vseglih. Mislim da je to eni nacin da prekoracijo ta strah - noben ne ve ko gre dol, ce bo prisel ziv nazaj na vrh.

Potem pa so nekateri, tako živcni da ce se jih samo dotaknes z enim prstom, oni skoraj skocijo iz koze! Vsak rudar ve kateri so tisti - zivcni - in se probajo drzat stran, ce pa to ni mogoce, potem pa je najboljse da si tesno stisnjen do njega. Tako, ko on explodira tam ni nobenega prostora da te udari, brcne, ugrize ali inflikta kaksne druge bolecine. Tudi na samem delu so taki mozakarji stalno za pazit.
En tak dan sem jaz delal z enim Francozom. Morala sva zacimprat eno mesto ki je izgledalo kot da se bo vsak trenutek skup zrusilo. Tako, ta mozakar je sekal to debelo deblo in ko je skala pocila nad nama, kakor strel iz puske, ta mozakar je pa zamahnil z sekiro in ta je svignila izpred mojim nosem, ce pa ne bi bilo samo za eno dlako.... Za nekaj trenutkov nisem vedel kaj pocet! Kaj bi jaz gledal na mojega sodelavca, da me on ne pocopa s sekiro, ali pa pazit na dva kilometra skalovja ki je grozilo da se zrusi na najine glave.
Ja, ta dan smo imeli dva ali tri nervozneze v dvigalu in vsaki rudar je na svoj nacin probal da prezivi en od bolj nevarnih kosckov sihta pred sabo. Jaz sem vsaki siht probal da najdem mesto na sredini dvigala, kjer je najboljse za stat, tako iz vode in pa od dosega majhnih kamnickov - in tudi vecjih, ki stalno padajo dol v luknjo in ce si na straneh tega dvigala, nekdo je stalno pocitran.
Bilo je tam v dvigalu, da sem prvic slisal o cebelah. Bilo je kar tako slucajno, ko je neki Poljak zacel zajebavat enega starejsega Nemca.
"Hej Joe! How's my honey?"
Potem pa bi neki drugi nadaljeval: "Honey, kome kis my pr...!"
V englescini honey je ljubimsko ime za zensko, obenem pa je tudi ime za med.
German Joe, tako smo ga klicali v rudniku, pa je potrpezljivo trpel skoz to zajebancijo in v kratkem casu se je skoraj vsih sestdeset rudarjev pridruzilo k tej igri.
Je pa kar zanimivo gledat kako se more tako stevilo odraslih mozakarjev obnasati kakor majhni otroci. Ne vem zakaj se cudim? Tam se dogajajo stvari, doli v rudniku, kar nikoli ne bo nobeden videl nikjer v zivljenju. In ce se mozje igrajo, kakor otroci - tudi to je mogoce za nas normalno.
Skoraj zmeraj gre to hecanje malo predalec in stvari se pocasi obrnejo za res, in kar iznenadno se mali otroci obrnejo nazaj v odrasle mozakarje in danes tu ni bilo izjeme. Zazdelo se mi je da se German Joe ni vec zabaval. Bolecine so bile narisane na njegovem obrazu. In jaz sem se pristimal da zaustavim to zajebancijo in zrihtam mir v dvigalu.
Kar mocno sem zoknil enega od teh zivcnih, v rebra, in ta je eksplodiral kakor bik. Celade so letele vsenaokrog in tako tudi mozje! On je krical in brcal in se zaganjal okoli kakor da mu gori v riti! In v par sekundah je napravil okoli sebe precej prostora. Kjer smo preje stali stisnjeni kakor sardine je sedaj bilo dosti prostora da bi lahko nabasali gor se nekih deset mozakarjev. In preje je bilo tudi skoraj malo pretesno za dihat.
Kakor so tam oni zivcni, tam so tudi oni ki stalno pikajo na manjse ali slabse od sebe.
Ko se je situacija malo umerila, oni pikarunci, so spet zaceli zajebavat stari German Joe. Jaz pa sem sedaj imel malo vec prostora v dvigalu in sem hitro stopil izpred German Joa in porinil enega od teh pikavcev skoraj dol na rit. Nekaj mirnih mozakarjev okoli mene je takoj pogruntalo za kaj gre in so me priceli potiskati okoli in jaz sem udarjal s koleni in komolci, kjerkoli sem mogel.
Nekdo mi je ponudil celado in jaz sem jo postavil na German Joe's golo glavo in vprasal: "Slisim da imas med. Od kje?"
Vnjegovih oceh sem videl da je bil kar razveseljen da sem intervinal.
"Moje cebelice, mladenic!"
"Ne tukaj?'
"Ja, Ja, sur! Ves kje stanujem, ja?"
Njegova hisa je bila priblizno en kilometer od moje."Jaz vem, ja."
"Pa pridi po sihtu, ja? Jaz ti pokazem moje cebelice!"
"Sure, Joe! Jaz bom tam!"

Ta siht se je vlekel pocasi, kakor da se ne bo nikoli nehal.
Po sihtu sem se ustavil tam in German Joe me je kar cakal z flaso piva v roki. " Imas ti cebele, ja?"
"No, Joe! Imel sem jih pa doma," sem odgovoril. "Nisem mislil da je bilo mozno imet cebele v nasih krajih."
"Ja, zima jih pobije, ja? Pa no problem. Spomladi jih kupimo kar na kilo in vse gre naprej, ja!"
"Jaz ne razumem? Na kilo...?"
Joe me je pogledal kot da sem bil v glavo udarjen.
"V Septembru jim vzamem med, potem pa jih kar pustim tam da pocrkajo.
Spomladi pa kupim par skatelj, ja? Potlej pa zacnem na novo."
"Crkajo? Cebele umrejo!"
"Ja, ja, sajze! Ometem jih na vrt in vzamem vse sate. Nekaj jih gre nazaj v prazne kiste, pa kmal pocrkajo. Prevec kosta za kupit cuker je pa tud prevec za delat, ja? To je Kanada mladenic, vsi delajo tako, ja? Ne izplaca se kupit cuker. Pocrkajo pa vseeno, ja?"

German Joe mi je pokazal njegove cebele in takoj sem videl da on ni bil cebelar. imel je pet druzin in samo ena je izgledala O.K. Iz enega panja pa je samo iz casa na cas izletela cebela ali dve.
Povedal mi je tudi da je bil v Sudburiju cebelarski klub in trgovina.
Ko sem prisel domov sem pogledal v telefonsko knjigo in nasel naslov te trgovine in drugi dan nisem sel na delo, tako da sem lahko sel v stacuno in videl kaj gre.
Tam sem se spoznal z starim Ukrajincem in kar od zacetka sva jo udarila na dobro noto. Pokazal mi je vse. Pocutil sem se kakor otrok v stacuni bonbonov. Mozakar je bil mizar, kakor jaz, in in lahko bi zaklical dvakrat - bingo! Bilo je pozno zvecer ko sem prisel domov, z deset LR panji in vso potrebno ropotijo za zacetek.
Ukrajinec mi je rekel kar od zacetka da sem verjetno neumen. On nebi normalno prodal nic v tem casu, toda biznis je biznis! "Moras pocakat na drugo leto!" je rekel. "Smo na sredi Julija in je norija zacet cebelarit v sredini poletja!
"Kje pa pise da nesmem zaceti sredi poletja? Vse se cveti! Tam je pasa do Oktobra?"
Ukrajinec je vzdignil roke v kapitulaciji,
"Kaj je povprecna pridelava medu za Ontario?" sem ga vprasal.
"Tezko je to odgovoriti," se je smukal stari Ukrajinec. "Veliki komercijalni cebelarji pridelajo povprecno 30.4kg na druzino, (23 - 41 kg). Izkuseni cebelarji pridelajo cez 60 kg na druzino, toda manjsi hobi cebelarji potegnejo to dol do 30.4 kg. Tam je povprecno 60 druzin na cebelarja v Ontariju."
"Ne briga me kaj drugi napravijo. Jaz bom kupil par druzin in ce ne tocim 15 kg na panj jaz bom pojedel te cebele- zive!"
" Ti si poln neumnosti, Frank! Pa ce ti uspe - jaz ti bom dal flaso moje najboljse medice!"
"Drzi!"

Dobil sem naslov najblizjega komercialnega cebelarja, na Manitoulin Islandu. Drugi dan sem bil na njegovih vratih in kmalu mi je pokazal njegovo operacijo. Imel je 450 druzin in njegova povprecna pridelava je bila 15 kg na panj, ker je zemlja tam plitva in predelno suha. Ko sem mu povedal da bom jaz pridelal toliko, ce mi proda en panj se mi je smejal v obraz in mi je rekel da sem bil neumen.
On je bil mojster cebelar, cebelarski inspektor, je studiral cebelarstvo v New Zelandu in je poznal Hilarija - poznanega cebelarja ki je bil prvi clovek na svetu da je postavil nogo na Mount Everest!
"Ne bom stopil na Mount Everest, bom pa pridelal dosti medu da me potegne skoz zimo!" Sem mu povedal.
Ni mi hotel prodati nobenih cebel, toda ko sem mu povedal da vem en trik da mi bo omogocil da dosezem moj cilj. On mi je obljubil eno druzino! Samo zato da vidi ce je mogoce napraviti to kar sem se bahal!.

Julij 28, sem pripeljal domov mojo prvo druzino!
Postavil sem jo na betonsko plosco, v vrt za hiso in ko je stari Ukrajinec prisel okrog, da vidi ce je to res, je on povprasal: "Kaj je ta prazna plosca poleg panja za?"
Tam bom postavil mojo drugo druzino. Prezimil bom dve!"
Ukrajinec je odkimal z glavo in pocasi hodil proti avtu. "Ti si popolnoma ponorel!" Je zaklical in izginil okoli ogla v oblaku plavega dima.

Ponorel ali ne. V septembru sem tocil 30 kg in prezimil dve druzini.
Druzina #2 je bila skoraj mrtva spomladi, toda z malo ekstra skrbi in nekaj satov zalege, ta je bila moja najboljsa v tem letu.
In ta flasa medice je bila pa ena najboljsih pijac da sem jaz kdaj popil!

Sedaj pa skocite na fotogalerijo in tam lahko vidite dve slike in pa potrdilo za to prvo druzino!
_________________
Regards,
Frank

Zlatko H · Objavljeno: 22 Sep 2011 20:09 Naslov sporočila:

Zgodba o lisjaku

To se je vse zacelo okolii leta 1989. Takrat sem hranil ptice, toda rakuni so mi vse pticje hisice porusili in pojedli vso hrano.
V teh casih je bilo kar dosti rakunov. Ne vem ce poznate to zival? Je kar velika, do 30 - 35 kg, in je plezalni mojster. Ce napnes zico, ta zival jo bo preplezala in nic ni varno pred njimi. Oni unicijo vse kar leze,skace, hodi lavfa, plava, frca ali rije - vse gre v njihov trebuh.
Ko je Bog ustvaril rakuna, ga je imenoval ropar - tat - in mu je tudi dal crno masko preko oci!

Eno noc je bila zunaj kar velika skupina in nismo mogli spat, toliko ropota in tuljenja so napravili. Ko sem imel tega dovolj, sem vzel pusko v roke in sel ven da napravim red in mir. Moja napaka je bila da nisem hotel ubiti nobenega, samo sem streljal v zemljo ali zrak, mislec da jih bo pok iz puske prestrasil. Je, za dan ali dva, potem pa so se navadili te norije in mislim da so se tudi veselili s tem, ker je izgledalo da jih je bilo vec in vec, vsako noc.
Tako, odsel sem ven in poflinkal nekaj strelov v zrak in vsi so izginili kot da so se v zemljo zagrnili. Cakal sem da pridejo nazaj, pa nic se ni zgodilo. Cakal sem se malo dalje potem pa me je firbec premagal.
Moral sem videti kam so izginili. Odcapljal sem za drvarnico, kjer imam kar dober kup lesa. Posvetil sem z batarijo in - o Bog - moralo jih je tam bit glih 20, ali pa se vec!
Oci so se svetile od vseokrog!
Napravil sem nekaj korakov nazaj, pa nisem sel dalec. Strasen, peklenski krik me je kar pribil na mesto! Stal sem ravno pod visoko, belo smreko in prve veje so bile priblizno 4 metre nad mano. Pogledal sem gor, da vidim kaj je tako kricalo in v smreki je moralo biti se nekih dvajset kosmatih hudicev!
Vse skupaj je moralo tam bit kakih sto svetlecih oci. V istem trenutku pa sem opazil to kricajoco mrcino. Pognala se je iz drevesa, naravno za moj obraz! Ta rakun je moral bit najvecji, da sem jaz videl do danasnjega dne. Se sedaj vidim te velike kremplje in bele zobe, ko se je pognal na mene iz te smreke.
Potegnil sem mojo glavo med ramena kakor zelva in mislim da sem klel in recitiral molitvice, vse ob enem!
Povem vam da so me te mrcine cakale tam in ta klic je bil znak za njih da grejo v napad! V naslednjem trenutku so bili vsi na meni. Bil sem skoz nekaj tezkih zadev v mojih casih, pa ta je bila ena od bolj nevarnih da se jaz brigam za spomnit.
Moral sem izgledat kot Guliver in Liliputanci! Te kosmate mrcine so me zagrabile za noge in so plezale, ena preko druge, na mene! Ta velika iz smreke, me je udarila med ramena kakor velik zakelj koruze. Opotekel sem se in skoraj so me podrli na tla! Zaletel sem se nazaj v drevo in ta velik me je s prednjimi tacami objel okoli vratu in slisal sem skrabanje njegovih zob za glavo!
Zdaj pa je slo za zivljenje ali smrt...
Se sedaj ko to pisem mi znoj tece od cela. Ta situacija je bila skoraj na tocki kjer te Sveti Peter vprasa ce si pripravljen vrzt zadnje kocke...
Jaz pa se nisem bil pripravljen, da bi po vseh teh letih in dvakrat okrog sveta, sel dol z par dozen kosmatih Pigmijev! Brcal sem kakor Italijanska mula! Mahal okoli sebe z baterijo v eni in pusko v drugi roki in v glavi mi je bila samo ena misel: da pridem izza drvarnice in teme, pa okrog ogla in na luc. Zena je prepovedana za prit iz hise - ce sem jaz v dzemu! Ta dan sem pa skrivno zelel da me vidi in pride na pomoc - maco ali ne!
Nakoncno, kar je izgledalo kot cela vecnost, sem se pa le opotekel pred drvarnico in na luc ki osvetljuje vse pred vikendom.
Pri luci so me rakuni zapustili, kot na komando! Zavlekel sem se na sprednjo teraso in zena je prisla ven, bela v obraz kot sneg. Kosmatinci so potegnili nekaj krvi, tu in tam, potrgali moje hlace in reklc, pa hvala Bogu - jaz sem prezivel.
Sedaj pa sem bil pised off! Ne vem koliko vi veste o nezapisanim zakonu da ziva bitja zivijo na... Survival of the fittest - Najmocnejsi prezivi! Moral sem jim pokazat kdo je the Boss na tem koscku zemlje. V puski sem imel 15 susov in sedaj sem bil pripravljen!
Z baterijo ob puski sem se pocasi priblizal v temo pozadi drvarnice... Grgljanje in rjovenje se je povecavalo z vsakim korakom. Kosmate mrcine so bile pripravljene in vsi smo vedeli da to noc se bo videlo kdo je "top dog!"
Ko sem stopil okrog ogla, kri mi je zastala v zilah! Skozi leta so mi ljudje pripovedovali da vidijo samega hudica v mojih oceh. Pogosto sem se spraseval zakaj bi cloveska dusa tako govorila. Povem pa vam da to noc hudic ni bil v mojih oceh - on je bil glih pred mano!
Rakuni so cepeli zid to zid, ramo do rame, in mrmljanje, in zavijanje ni bilo od tega sveta.
Potem pa spet kot na komando so se pognali! Moja pol-automatska puska je pokala in ko so prisli preblizu, sem jih brcal in mlatil z kopitom... in ce bi bila prilika, bi jih tudi ugriznil... Ne vem kako dolgo je to trajalo, pa ko sem se zavedel sem bil na kolenih, toda se O.K.
Polozil sem sest rakunov na luc pred vikendom, ostali pa so celo noc zavijali in rjoveli okoli vikenda, jaz pa sem sedel na stolu, na terasi, do soncnega vzhoda.
Jaz sem "top dog" pri mojem vikendu!
Poizkusili so vzet nazaj komando, par krat, pa sem jim pokazal kdo je "Boss".
Nekateri si boste mislili - to je vse bullshit? Pa vam povem, da se moja desna roka trese, tako da imam vcasih tezave popraskat kjer me srbi. Toda pred dvemi leti so prizli spet, kar na luc. Rekel sem jim da je bolje ce se odjebajo, toda niso. Sel sem po pusko in zena se je smejala. Rekla mi je da se bolje cuvam, da ne preluknjam drvarnico... Mislim da tudi Bog ve za kaj se gre... lavfali so za gozd, pa sem pospravil tri v dveh sekundah... sedaj pa je spet mir. O, oni so tam, razderejo to in ono, od casa do casa, jaz pa se grem ven v sredi noci, golih rok... Zacasno jaz sem se, "top dog"!

Tako na enem takem poizkusu da me prevarajo, jaz sem nastavil zelezno past, pod pticjo hisico in ta nesrecni lisjak se je ujel na zadnjo nogo.
Ko sem prisel na vikend sem takoj pogruntal kaj je slo. Vzelo mi je skoraj cel dan, dokler ga nisem nasel, z zlomljeno nogo. Sedel sem z njim dva dni in dve noci. Dosti se lahko rece, ko si takole sam v gozdu. Lisjak ni trebal govoriti, videl sem vse v njegovih oceh. Najbolj pa me je begalo njegovo - ZAKAJ??? Mislim da mi je oprostil - toda nikoli popolnoma. Videl sem tudi v njegovih oceh da je vedel kaj bo ce ga pustim, tam v gozdu. Ranjena zival ne prezivi dolgo - potem pa sem tudi videl njegovo skrb za lisico in mlade...
Dajal sem mu hrano in vodo in cez dva dni je bil malo bolj mocan, tako da je mogel malo hodit. Mislil sem da bo odsel k njegovi druzini, on pa ni. Imel je mlade za skrbet in oni jejo kar dost. Kostalo me je kar dosti, za vse to meso, da sem moral kupit. Ko se je lisjak pocutil bolje, on je prisel k vikendu in lezal tam pod drevesom. Napravil mi je eno dobroto. Nisem trebal hodit cez en kilometer, da ga hranim, in njegova lisica je pa tudi prisla vsaki drugi dan da vzame hrano za mlade.
Jaz sem ga studiral, in on je samo lovil vsaki drugi dan. Ko je lisica lovila on je pazil na mladice. Ja, zivali niso dosti drugace orgarizirane od nas, samo smo mi par klinov visje na lojtri...

Vsako leto je on vzgojil mlade. Parkrat je imel stiri, pa tri. Bolj pogosto pa samo dva. In Vsako leto bi jih on pripeljal do vikenda. Ces, glej moje mlade!
Tako, en dan pa ni vzel nobene hrane. Videl sem da je nekaj narobe. Pa kako vedet, kaj?
Tudi moja zena me je potiskala da grem vidit kaj je. Lisjak bi hodil od vrat do ceste in lajal in zavijal. To je slo gor, za neke dve ure. Nazadnje pa sem le sel v gozd in ga sledil cez vec kot kilometer. Potem pa se je on ustavil in ko sem hodil naprej on je cvilil tako da ti kri zaledeni v zilah. Jaz sem sele sedaj vedel da je bilo nekaj zelo narobe! Nazadnje sem pa le pogruntal da je on imel luknjo v "gravel pit', prostoru kjer kopljejo pesek za gradnjo cest.
Videl sem takoj kje so bili njegovi mladi... Delavci so nalagali kamione s peskom pa se je hrib zrusil in zasul njegovo druzino.
Lisjak pa je tulil zalostno, ko sem izkopal enega od mladicev. V njegovih oceh sem videl da je on krivil mene za to nesreco...
Drugo leto pa je imel druzino 20 kilometrov od vikenda pa me je vseeno obiskal dnevno. To je bila kar dobra hoja za njega, na treh nogah. In ko so se zelo majhni on bi napravil pet ali sest obiskov dnevno.
Dostikrat bi ga jaz sledil na kolesu in on bi kar skakljal doli po sredi avtoceste. Dosti sem se sekiral zaradi tega potem pa sem ga opazoval z daljnogledom - mislim da se tako klice? In videl sem da so ga druge zivali naskocile, on pa bi izpustil meso in jo popihal v grmovje.
Najnevarnejse pa so bile vrane. Cakale so ga za vikendom in ko jo je masiral k druzini so ga bombardirale in ukradle meso iz gobca. Tako pa je on pogruntal, da ce je hodil po sredini avtoceste, vrane so ga pustile v miru.

Lisjak pa je tudi slutil ce je bilo kaj narobe z mano. On bi ostal pri vikendu dneve, vcasih cel teden ali pa se vec. Lezal bi na terasi, ce sem bil sam. Ni on maral moje zene prevec, ko je ona prisla lisjak se vcasih ni pokazal za par dni ali pa vec. Ce je imel mlade za hranit jaz bi mu skril nekaj dobrih kosov mesa v grmovje in jaz bi sedel pri oknu celo noc samo da vidim da je bil O.K. Zena mi je kar dostikrat rekla da je lisjak ljubosumen...
Tako eno poletje sem bil tam sam za dva meseca, pa sem zajebal moj kriz in nisem mogel hodit. Cel dan sem lezal na tleh, na terasi in lisjak je lezal nedalec od mene. Proti noci pa sem moral iti v hiso. Tam so volkovi, medvedi, pume in moji najvecji sovrazniki - rakuni. Tako ce bi eni od njih zaslutil da je kaj narobe, jaz nebi mogel niti prdnit...
Tako, pocasi na trebuhu in malo na kolenih, sem se plazil po travi okoli vikenda do privoza, kjer sem v mojem kombiju imel hodilno palico za take primere. Moral sem vstati, da odprem vrata in grem v hiso. Tako sva se oba plazila do kombija in nazaj in rekel sem mu da sedaj vem kako se je on pocutil ko sem mu zlomil nogo. In recem vam, videl sem v njegovih oceh, da me je razumel. On je bil stalno z menoj dokler se nisem bolje pocutil in odsel k zdravniku, celih osem dni!

Okoli vikenda je tudi dosti jerebov in zajcev in lisjak jih ni nikoli poslatal. Lisica ji je tudi pustila v miru toda ko so mladici priceli loviti, oni bi jih podavili kar pred mano.
Eno leto sem kupil majhnega miniaturnega zajca. Redil sem zajce doma, za jest in nisem nikoli mislil dosti o njih. Toda tudi zajci so organizirani po svoje, priblizno kakor otroci. Tako, jaz bi vzel tega zajcka k vikendu in ta bi bil na terasi in jaz notri in moral si samo pogledat ven in si vedel da je bil lisjak tam. Zajec bi pritekel k steklenim wratam in se pritisnil na tla. Mogel si videt njegovo srce pumpat tisockrat na minuto. Lisjak pa bi spanciral gor in dol po terasi, kakor da ima svoj biznis nekje, kdo ve kje. Jaz pa bi mu pravil da ce zagrabi zajca, zlomljena noga bi mu izgledala kakor da je bil piknik...
Recem vam, ta lisjak bi sigurno hodil gor in dol, sto krat. Gledal ravno naprej, toda oci niso nikoli zapustile tega zajca. Nazadnje pa bi jaz odprl vrata, zajec bi se skril v njegovo kletko in igra bi bila prekinjena.

Tako so se stvari razvijale pri mojem vikendu in lansko leto je bila huda zima ( 2002-2003). Nisem prinesel dosti hrane za lisjaka cez zimo in on tudi ni dosti prisel okrog. Ze nekaj let sem hotel imeti psa, zena pa je rekla da nebi bilo fair za lisjaka. Lansko pomlad pa smo kupili majhni Bishon Frise. Tega je neka lisica s steklino (rabies) skoraj raztrgala. Za sest mesecev se je vlekel skoz in niso mislili da bo prezivel. Zenska je skoraj umrla z temi inekcijami za steklino in ko sta se oba poboljsala jaz sem kupil psa, in ob enakem casu moj lisjak je poginil na cesti - pod automobilom. Mislim da je bil prestar in malo prepocasen.
Sedaj pa se veckrat mladici pridejo na obisk, jaz pa se jih izogibam. nas pes pa se jih tudi izogiba. Ko gremo na hojo ona jih zavoha in se obrne in vsi gremo domov.
Nas pes ima slabe spomine z lisicami, jaz pa imam svoje in nebi jih zamenjal za nic na svetu...

Regards,
Frank

JernejM · Objavljeno: 23 Sep 2011 08:04 Naslov sporočila:

Super, Zlatko, hvala, le nadaljuj! Čez zimo se ti pridružim. Lp j

Zlatko H

Nenavadna Frankova zgodba o zastrupitvi

Vse te novice o zastrupljenju itd, me prinesejo nazaj nekaj let, na eno tako zadevo...

Ta dan sem dobil telefonski poklic od ene zenske, kjer sem imel dvanajst druzin, za hiso, v njenem vrtu. "Frank," je zacela. "Kaj ti dajes za jest, tvojim cebelam?" Odprl sem usta, toda nobenega glasu ni bilo. Res, nisem vedel kaj je ta babica mrmljala? "Ne hecam se, mulc! Hocem vedeti kaj jim dajes za jest?" "Nic... One... Jejo med v panju..." Nisem imel pojma kaj je ona brbljala?
"Nocem vec nobenega medu od tebe, ker sedaj vem da jih nekaj svinjskega futras!" "Nocete moj med? Fajn! Saj ni da mi placate zanj. Jaz nimam tezav prodati eno ekstra kilo ali dve." "Imas cebele na moji zemlji, mulc! Pripada mi par kil na mesec! Ti to ne pozabi!"
Babica se je pricela ogrevat. Stalno me je klicala mulc. Bila je blizu devetdesetih, in pri taki starosti ima pravico da me klice kar hoce.
"Hocete, ali ga nocete! Kaj pa je narobe z medom?" "Futras cebelam neki drek in jaz ga nocem v mojem medu! Napravila si bom svojega. In ta bo pa se bolsi kot tvoj!" "Ja, stalno slisim tudi to zgodbo!"

Ta babica je vedela kako napraviti umeten med in ona je gor spravila dvanajst otrok in vsi trdijo da je to res. "Samo pazi na tvoje manire, mulc. Ce ne jaz lahko pridem k tebi in ti izpucam hlace! Te je to tvoja mama ucila?" "Le pustimo mamo, naj ona pociva v miru. Kaj pa je z medom?" "Cebele so ga jedle, sedaj pa so vse pijane! Vse so pijane in neumne, po celem dvoriscu!"
Zaloputnil sem slusalko na telefon in kakor strela sem sel skozi vrata, skocil v kamion in v par minutah sem bil pri babici. Kar sem se bal, je pa bilo resnicno! Kar precej cebel je bilo vidno. Veliko jih je bilo mrtvih, ostale so pa begale in se vrtele. Resnicno, izgledale so kot da so bile pijane. "Tako mulc, sedaj pa lahko sam vidis da je nekaj narobe z tvojim medom!" "Ja, sigurno je nekaj narobe, toda ni moj med!" "Kaj pa je potem? Tole meni ne izgleda normalno, in jaz poznam moje cebele. Gledala sem jih se preden se je tvoj atek rodil." "Ja, slisal sem tudi to, nekje." "Samo ti se pazi tvojih manir!"

Zazugala mi je z metlo in jaz sem hitro odprl vrata in smuknil skoz ograjo do mojih panjev. Kar precej cebel je bilo v travi pred panji, in tu in tam ja kakšna cebela vzletela, toda vecina jih je priletavala domov. Dan je bil v zatonu in sreca je bila v tem, da ni bilo dolgo odkar so nasle, kar jih je morilo.
"Kaj pa zdaj? Bojo vse sle k hudicu?" Babica je bila glih za mano, in nisem jo niti slisal priti. "Ne! Na sreco bo kmalu tema. Zjutraj pa bo druga slika!" Skocil sem preko ograje in zagrabil slavh s katerim je babica skropila vodo na njeno zelenjavno njivo. Nastimal sem skropilo, tako da je voda padala po panjih kakor dez. "Kaj pa bos s tem dosegel?", me je vprasala babica. "Mogoce bo voda preprecila nekaj cebel... hocem da ostanejo doma, ce je le mogoce!" "In potem?" Jutri pa bodo vstale na novem mestu. Odpeljal jih bom stran, ponoci!"

Zamrezil sem jih, in zapakiral. Na zrela sem zabil mrezo in isto na zgornjo odprtino. Vsak panj pa sem povezal s kovinskim trakom, takega ki se rabi na lesenih zabojih. Bilo je okrog polnoci ko sem jih pricel nalagat na kamion. Sam! To ni bilo tako lahko delo, vecina panjev je tehtala cez sto kilogramov. Mislim da je bil tretji, ali cetrti panj, da je bil narejenec. Dve naklade namesto stiri. Tako, ko sem ga zagrabil za rocaje, leva dlan je pritisnila na mrezico kjer je mrgolelo crno s cebelami. Recem vam da je bilo temno zunaj, toda ko so me vse naenkrat usekale, moram pa priznat da sem videl zvezde kjer jih ni bilo. Najpreje sem mislil da sem se posteno porezal na robu mreze, in skoraj sem izpustil panj na tla. Stisnil sem zobe in odnesel panj do kamiona in ga gor nalozil. Ko sem izpustil panj, leva roka je bila skoraj prilepljena na panj. Potegil sem jo stran in podrgnil v hlace. Joj! Sele sedaj sem spoznal da sem bil prav posteno picen! Preklinjajoc sem odsel do babicine bajtice, in pod lucjo iz njenega majhnega okna, pregledal mojo roko. Nisem mogel verjeti kar sem videl! Dlan je bila dobesedno pokrita s cebeljimi piki - moralo jih je biti najmanj sto, ali pa nekaj vec, ali manj. Nikoli si nebi mislil da je bilo kaj takega mozno. Se sedaj vidim vrste in vrste teh malih balonckov, ki so ritmicno utripali, pumpali vec in vec cebeljega strupa v roko z vsakim otripom. Hitro sem zagrabil greblico in ogrebel vse te pike iz roke. Nalozil sem vse te panje in kar nekajkrat sem pogledal na roko. Bolecina je bila taka, da sem mislil da mi je mogoce odpadla. Odpeljal sem vseh teh 12 panjev na kmetijo, nekih 30 kilometrov od prejsnje lokacije in jih nastimal na stojisce. Sedel sem v kamionu priblizno eno uro in ko so bile cebele lepo umirjene, sem jih vse odprl. Drugi dan pa sem po sihtu odsel pogledat kako so. Kmet je prisel okoli, in ko sva se razgovarjala, je on kmalu opazil mojo oteceno roko.
"Kaj s hudicem si pa ti delal?" "Ah, to ni nic. Nabral sem nekaj pikov ko sem jih nalagal na kamion." "Moj prijatelj, ti pa bolje gres obiskat doktorja da ti to pogleda. Ta roka mi ne izgleda prevec dobro. Imas bulo pod pajsho?" "Cebulo kje?" Bulo, norec! Bulo pod pajsho!" "No, imam bulo, pa ne pod pajsho!" "Pozabi na tvoje norcije. Greva v hiso! Moras to pokazati moji zeni!" "Shit! Kaj pa ona nuca to videti?" "Bila je bolnicarka ko sem jo spoznal. Ona bo vedela kaj to je."

Odsla sva v hiso in sva pila ze drugo flaso, ko je njegova zena stopila v kuhinjo. Mozakar ni imel casa da ji pove kaj je slo ko je sama opazila mojo oteceno roko in je kar poskocila od presenecenja. "Moj Jezus! Kje pa si ti nabral tako nagravzno zastrupitev?" "Jaz je nimam! Cebele pa so jo pobrale, kdo ve kje?""Ne delaj se neumnega, Frank. Jaz vem kaj je! Samo poglej to roko. Bog naj ti pomaga! Ko te zdravnik vidi, jo bojo pa sigurno stran odrezali!" Stopila je k meni, vzdignila oteceno roko in me slatala z hladnimi prsti pod pajsho. "Hmmm?" "Hm, kaj?" "To pa je res cudno?" "Pravim ti da to ni nic hudega..." Prekinila me je z roko preko ust. Pocutil sem se kot mali otrok pred inkvizicijo."Pri takile zastrupitvi ti zraste bula pod pajsho. Ko imas to, jo bolje pobrises v bolnico, obicajno tam ni dost casa za zafrkavanje." "Ne brigaj se za to!" Pogledal sem na roko in res ni izgledala normalna. Bila je dvakrat debelejsa, in nekaksno rdece-modra in mogel si videti vse zile od komolca pa do prstov. Tudi bolecina je bila skoraj neznosna.
"Bull shit! Pravim ti da to ni nic hudega! Jutri bo pa kar nazaj in normalno!" "Normalno tvojo rit! Ta roka ze izgleda da je pripravljena da ti sama stran pade! Samo poglej to barvo? Nikoli pod tem bozjim nebom je pa nekdo videl kaj takega!" Pogledal sem spet na roko in znoj mi je pricel tect dol po hrbtu. Mogoce pa to res ni izgledalo dobro. "Krist, samo nekaj pikov? Bil sem opikan vec kot to preje, pa ni bilo nobene sile?" "Mogoce pa jih ne prenašaš, pikov, kot nekoč?" "Ce bi bil alergicen, bi to bila neka druga pesem," sem jo probal potolazit. Mislim da nisem verjel nic tega, niti sam.
"Moras iti k zdravniku, preden je prepozno! Frank, obljubi mi da bos videl zdravnika?" Fu... zenske! Stalno so ti nad glavo z njihovo sitnarijo. "FRANK!" "OK! Sel bom k zdravniku. Prva stvar jutri zjutraj!"

Popili smo se par piv in jaz se pa nisem prevec dobro pocutil. Rekel sem jim lahko noc, in odsel domov. Zlezel sem v posteljo in cez nekaj casa sem pa le zaspal, kljub stalnemu kljuvanju v oteceni roki. Se danes ne vem zakaj sem se prebudil. Mogoce je bila oglusujoca tisina? Mogoce je bilo to kljuvanje ki se je prenehalo? Mogoce pa je bila tam neka vecja sila da me je porukala iz spanja? Pogledal sem okoli sebe. Nisem bil preprican kje sem bil. Zena je smrcala, pokrita do uses. Pogledal sem na uro na omarici. Velike rdece stevilke so utripale v temi, kakor da so imele svoj srcni utrip. 3 a.m. je pisalo na uri. Drek, sem si mislil. Se dosti casa za ubit, preden se odpre zdravnikova pisarna. Hotel sem se obrnit, toda leva roka mi ni bila pod kontrolo, in kar naenkrat sem obcutil to goreco zejo. Mislil sem da so bila usta v ognju. Zkobacal sem se iz postelje in se kot pijanec zavlekel v kopalnico. Napil sem se mrzle vode in ko se je ogenj v ustih malo potajil sem se pogledal v ogledalo. "Fuck me!" sem zaklel. Mozakar v ogledalu ni bil jaz. V mojih dneh sem bil dol in out, toda nic ni prislo blizu kar sem videl v ogledalu! En pogled na roko in moje lase so poskocile pokonci... To ni bila vec roka, pac pa neka rdece-plava, debela posast! In zile so bile velikosti mojega malega prsta -in vijolicaste - plave, in v nekaj mestih skoraj crne barve. Sedaj pa me je nekaj zagrabilo za grlo in mislim da sem zakrical, ali pa samo probal! Znoj se je sedaj cedil po meni v slapovih! Opotekel sem se v spalnico in se skobacal v hlace. Zena je zamrmrala nekaj ko sem ji rekel da se ne pocutim dobro in da je bolje ce grem v bolnico. Znasel sem se v kamionu, bosih nog, in vrata kamiona so me udarjala v zadnjico ko sem vijugal po cesti proti mestu. Spominjam se da sem bil na Kingswaju, stiri crne ceste ravno pod mano, sedaj skrivnostno prazne. Se en, mogoce dva kilometra pa bom tam... Kakor da je nekdo drug komandiral moje telo? Jaz sem hotel iti naprej toda nekdo je pritisnil mojo nogo na premze... Hotel sem kozlat, pa se ne spominjam kaj sem pocel.
"Gospod...Gospod...!" Nekdo me je rukal. Dvignil sem tezko glavo od volana. "Haaa?" "Vi morate iti z menoj!" "What 'ta fu.. for?" "Imeli ste prevec za popit. Imamo pa lepi prostor za prespat! K'mon?" "Fuck You Mister! Got to... hospital...!" Wrata so se odprla in dve roki sta me zgrabili za krogeljc! Sele sedaj sem se zavedal da je bil to policajc. "What 'ta Jesus are you?" Izpustil me je na tla! Kobacal sem se nazaj v kamion in na mislih mi je bila samo bolnica. Jaz moram it tam! Za vsako ceno... Policaj me je potiskal pozadi, "Mozakar! Ne vem s kom si se pretepal? Ti pa ne izgledas prevec dobro." "No shit? Jaz, moram... v bolnico...!" "Mores ti voziti to?" "Ne vem... Ne bom ga pa potiskal..." "Povrh pa je se zajeban hecar," sem slisal preden je vklopil sireno.

Sledil sem bliskajoco rdeco luc pred mano. In skoraj sem povozil skupino ljudi v belih haljah, pred glavnimi vrati v bolnico. Tisoc rok je grabilo po meni in majica in hlace so izginile kot zacarane. Tisoc vprasanj in mislim da sem brbljal o zastrupenih cebelah in tisoc in one pikov v roko. Spominjam se oslepljive luci nad mano in potem pa sem odplaval v travnik, pokrit z mnogobarvnimi rozami in cebelice so me nosile okoli na njihovih neznih krilih. Brzeli smo proti lepemu cebelnjaku in nenadoma so cebelice izginile in jaz sem strmel v crn obraz. Hudic!? Ne to ne more... To ne sme biti... Pocasi sem obrnil glavo in okoli mene so bili postavljeni razlicni aparati, in zenske v belih in zelenih haljah so se gnetle okoli.

"Frank! Frank!", je nekdo klical, kakor iz velike daljave in pocasi prihajal blizje. Pogledal sem nazaj v ta crni obraz. "Mislim da je prisel nazaj, doktor!" Novi obraz se je pojavil pred mano. Starejsi mozakar. Hudic je izginil. "Frank! Ali ves kje si?" Stvari so pocasi prihajale v fokus. "Ja, bolnica?" "Ali ves zakaj?" Bolnicarka je dala zdravniku dve igli in ta jih je zapicil v mojo zadnjo stran, in tam izpraznil kdo ve kaj. "Cebele so mi dale dobro dozo pikov." " Ali ves da si ti zelo srecen mozakar?" "Kaj, sem nazadnje le zadel loterijo?" "Več kot to!" "Dve loteriji?" "Navaden clovek bi moral biti ze mrtev, ko ti nisi se niti pomislil da isces pomoc." "Ne, Doctor. Moje cebelce ne bi to naredile niti svojemu sovrazniku!" "Nehaj si lagat. Moram pa ti tudi rect da si na en nacin tudi srecen da nisi prisel k nam preje. Ti bi sigurno izgubil to roko."

Pogledal sem na levo. Roka je bila pritrjena na mizo in dve plasticne cevi so vodile od komolca do nekaksnega aparata. "Nismo mislili da bi ti mogel pretrpeti to v stanju da si bil, ko si prisel k nam. Vseeno, nismo mislili da je bilo dosti možnosti da prezivis, pa smo poiskusili par stvari, in izgleda da bo vse v redu. Bo pa vzelo se nekaj ur preden ugotovimo ce bo ta roka prezivela ta sok."

Prijateljsko me je potrepljal po licu. "Po vseh pravilih, ti bi moral biti mrtev dolgo preden si prisel k nam. In se to na povsem sam, brez vsake pomoci. To je absolutno neverjetno." "Kako to?", sem ga vprasal. Resnicno nisem imel pojma zakaj je sploh prislo do vsega tega, kar je bilo sedaj srecno za mano. Zdravnik me je nekaj casa samo gledal, potem pa je rekel: "Res pa ne vem ce se samo delas neumnega, ali pa res si?' "Ja doktor, jaz sem najvecja "ass hole" ki ga boš kdaj videl!" "Frank, vem da v srcu ne verjames da bi te cebele ranile. One so bile samo prenosnik za ta strup. Tisti piki so bili kakor inekcije za ta strup, da je prisel v tvoje telo. Zastrupitev krvi je pa serious biznis. Ko prvic obcutis bulo pod pajsho to ti je zadnji znak." "Ja slisal sem to. Toda, ni bilo nobene bule!" "To je tudi eno od vprasanj za katero nimamo odgovora. V moji celotni praksi, ali pa v praksi nase celotne bolnice, se nobeden ne spominja kaj takega. Preprosto nobeden ne ve zakaj nisi imel bule. Zivel si 12 ce ne 24 ur dalje kot bi moral. Pa to ni niti vprasanje za vprasat. Ti bi moral bit v mrtvasnici. Zdaj pa si tu in jaz si belim glavo. Rad bi bi vedel zakaj?" "God works in misterious ways, doktor!" "Jaz to vem! Ko sem te prvic zagledal v hodniku, zastrupitev je bila vidna na tvoji rami! Koza na rami je bila plava! in to je 15 centimetrov od srca! Man, ce to ni cista sreca, potem pa mi ti povej kaj je?"

Tako! Se imam mojo roko. Nisem tocil iz teh panjev to leto, in nikoli vec nisem izgubil cebel. Nikoli nisem izvedel kdo, in kaj, in ce je kdo sploh skropil. Po mojem mislenju, panji so morali biti poskropljeni! Kako drugace bi ta strup prisel v mojo roko? Nisem dobil nobenega placila za to zadevo. Potem pa so mi vsi pravili, da sem bil zelo srecen, da sem se ziv. Jaz sem pa kar zadovoljen tudi s tem...
_________________
Regards,
Frank

JernejM

Uf, kako bogat pripovedni jezik! Če tele stvari zbereš, je knjiga, da se zagre! Lp j
_________________
Sanjaj, stopi v neznano in se trudi najti pot.

Lin Hwai Min

Frank

Hvala Jernej, Zlatko...
Ne vem od kod se je tale zgodba potegnila? Se niti vec ne spomnil kdaj in kje sem to nakracal?
Me je kar malo sram, saj nekaj se je nekje moralo malo zafrkniti, saj je skoraj vse kar ena dolga viza... Ni odstavkov, novih vrstic, presledkov, da se ve kdaj kdo govori...
Menda se je vse skupaj 'stisnilo' u en odstavek - nekako nerodno je tole brati, mar ni?

No ja, kaj pa jaz vem o teh receh...
_________________
Regards,
Frank

JernejM

Malo imaš prav Frank, a to ni tvoja krivda; Zlatku sem mnogokrat svetoval naj stvar malce popravi, a zgleda da nima časa, no, pa je tudi to OK, vsekakor zelo berljivo in z velikim pisateljskim talentom (spominja me na Karla Maya, ki sem ga prebiral vso mladost).

Vse je OK, hvala ti za vse te stvari vsa ta leta in oglasi se še kaj! Best Regards, J
_________________
Sanjaj, stopi v neznano in se trudi najti pot.

Lin Hwai Min

Zlatko H

Frank pozdravljen,

Vedno, ko poskušam kaj popravljati ugotovim, da je na koncu še slabše kot je bilo prej, res je, Jernej mi vedno pravi, da naj kaj popravim, ampak potem to ni več Frank, zato bi jaz pustil tako kot si napisal, saj je tudi v tvojem slogu pisanja zelo zelo velik čar.

Bodi nam dobro tam v Kanadi.

Zlatko

JernejM

No, zadnjo zgodbo sem malce uredil, na hitro, in je lepo pregledna. Je pa bilo ponovno pretresljivo brati to zgodbo, in tudi kaj sem se naučil! Lp j
_________________
Sanjaj, stopi v neznano in se trudi najti pot.

Lin Hwai Min

Zlatko H

Zgodba s sršeni

Prejsnji teden smo pa klepetali kar precej o srsenih in spomnil sem se na eno tako zgodbo...

"He, hee! Vi starci pa ne morete zadeti mojo drvarnico, od deset korakov!" Se je norceval Johan.
"Ja? Pohiti dol po stezici, nekih deset metrov, pa bomo videli ce te zadenem v to debelo rit!"
"F... you! Mislis da sem tako neumen?
"Chicken shit!" Zakokodakal sem kakor kura, njegovo zajebavanje mi je pa pricelo jet na zivce. "Ze zadnje pol ure me zbadas, da ne morem zadeti nic! Pojdi tam dol, malo za hec, da vidim ce lahko nabijem malo svinca v to debelo rit. Ni se za bat Johan, ni pa dosti manjsa od tvoje drvarnice!"
"F... you, old man!"
Johan je jezno odkorakal iz stezice, v gozd. Jaz pa sem se vsedel na stor, pocasi izvlekel prazna patrona iz moje dvocevke. (side by side shotgun) Johan je moj sosed, doma, preko ceste. On stalno gobezda, o tem ali onem, in to me ne moti dosti, ko pa pricne to o starcih - to pa me cez nekaj casa kar pogreje.
Rekel sem mu da mi to ne pase, toda to je bila pa napaka. On to sedaj uporablja se vec kot preje.
Toda klin se s klinom izbija... Johan je pa sirok kot je visok in on je kar precej sramezljiv glede njegove debelosti in ko me takole ujezi jaz mu pa to povrnem in ga klicem, "fat ass," debela rit! In zdaj sem ga zadel v njegovo obcutljivo zilico in on se je sedaj potuhnil za grmovjem, kakor obcutljivo dete. Jaz pa sem imel tudi za to - eno antidozo...
Iz zepa sem potegnil tablico cokolade in jo pricel odvijat. Nenadoma je grmovje zazivelo in Johan je stal pred mano, malo rdec v obraz in zapuhan.
"Kaj imas tam, old man?"
Dobro sem vedel kaj sledi. Odgriznil sem si dober kos in njegova kosmata roka je zgrabila ostanek.
"Co... Ti pa res nucas tole, huh?"
"Ja, sem pa lacen!"
"Sedaj je cas da pozvecis tvojo malico. Mahnila jo bova nazaj in nima smisla da nosis to nazaj v koco. Cez dve uri bo ze cas za kosilo."
"Mislim da sem izgubil mojo malico nekje na stezi."
Laznjivec! Zamahnil sem z roko in Johan se je opotekel v grmovje.
"Pazi se, old man, ne daj da te ta roka osramoti."

Ja, Johan pa ni nikoli ostal brez besed. Kakor njegov oce. Delala sva skupaj v rudniku in tudi on me je stalno vbadal glede srcnega napada in podobno. Ze nekaj let je preteklo odkar so ga pobrali iz kanala.
Res je ta, da jabolko ne pade dalec od drevesa...

"Ja, povej mi se eno. Ti bos preje izgubil tvojo neumno glavo, kot pa malico. Pozrl si jo, ali ne?"
"Ce si pa lacen, ta ni za nic, tam v zepu!"
"Jabolko ali dva bi prislo boljse zate. Ta cokolada pa ni dobra za tvojo rit!"
Pocasi sem pritiskal njegove tipke...
"Javol mama!" Je salutiral kot gestapo. "O.K. mama! Jezus, old man. Vcasih pa se vedes kakor stara baba. Ti mi gres kar na zivce!"
"Ce me ne mores trpeti, adijo! Vidiva se v lovski koci!"
"Hej, sosed? Brez zamire, toda jaz ne vem kako priti nazaj iz tega pragozda!"
"Dosti si star in velik za dva. Zdaj je pa lep cas da se naucis!"
Sedaj pa sem imel njegovo vso pozornost, smrtno se je bal da se izgubi v gozdu. In pri nas se to dogaja bolj pogosto kot ne.
"Tako, ce bos good boy, jo bova usekala kar cez to jaso, in v nekih petih minutah bova na drvarski poti in v eni uri pa v koci nad veliko kastrolo makaronov."
"To izgleda kar dobro za mene," je odvrnil Johan in je bil ze kar na sredi jase ko sem se jaz dvignil od stora.

Prekoracila sva to jaso in zacela v leskov gozd ko je Johan prekinil popoldansko tisino.
"Frank! Hey, starec! Pridi vidit to zadevsno!"
Pohitel sem k njemu in nisem takoj ugotovil kaj je bil razlog za njegovo razburjenje.
"Kaj jih ne vidis?"
"Ne vidim kaj! Zaboga..."
Gledal sem okrog po travi v pricakovanju da se jerebi vzdignejo ali pa par zajcev skoci v grmovje.
"Ti si en stari cebelar, pa jih ne vidis!"
"Kaj pa ima cebelar skupnega z jerebi?"
Johan je nestrpno mencal okoli sebe, se sklonil in iz trave pobral velik, star curcelj.
"Cebele!" Je vzkliknil ekcited. "Ne vidis cebele! Stari slepec!"
"Ce pa se enkrat slisim ta - stari... Ne, ne bos me pa vec razjezil," sem rekel pomirjeno. "Ves, jaz sem pa kar vesel da sem kjer sem. Res je da se nobeden noce starati. Jaz pa bom kar vesel ce naberem sto let na moj kriz. Vesel sem pa zato, ker kar dobra mnozina ljudi jo ne napravi do kjer sem jaz sedaj. In ko pa vidim tebe in v kondiciji da si, ti se pa nimas za bat da te bo kdo klical - starec."
"To si pa udaril kar precej nizko - pod pasom! Ni to moja krivda da sem malo tezak."
"Hooo, kdo pa je za to kriv?"
"M... No, kar pozabi na to."
Obrnil se je nazaj k drevesu.
"Poglej pa te cebele!"
Vrgel je curcelj, ki se je odbil od veje kjer je to gnezdo viselo.
"Ali si ti kdaj videl kaj takega? Ta hisca pa mora bit kakih 40 - 45 cm pocez." Te cebelce so pa kar pridne."
"Ne vem kaj so te ucili v soli, to pa niso cebele naredile," sem rekel pocasi in obkrozil gnezdo z novim zanimanjem. Res, to je pa bilo veliko gnezdo. Najvecje da sem jaz kdaj videl. In to v zivem ali pa na sliki. Sedaj me je pa zanimalo ce je bil kdo doma?
"Zakaj pa bi to ucili v soli? Ni ti treba tega vedet za uspesno zivljenje. Ce so te take stvari ucili v tvoji soli, ni cudno da ste vi - ta stari - tako dalec za nami."
Pogledal sem ga ostro in rekel se ostreje: "Cista neumnost! Bog nam pomagaj! Danasnja mladina! Bodocnost Kanade!"
Johan je pa strmel v mene kakor tele v nova vrata.
"Kaj pa je zdaj narobe?" Je zamrmljal.
"Ja, kaj?"
Umaknil sem se nazaj, nekaj korakov. "Vse je narobe," sem rekel in podrgnil mojo brado, ki je ze par dni cakala da jo obrijem. Na kratko, nisem vedel kako zacet.
"Johan, vsi smo butci v drugih oceh. Ce ti mene postavis v tvojo pisarno jaz bi mogoce vedel kako uspiciti svincnik ali dva. Toda bojim se da ti nimas kaj pocet s svincnikom, kot morda pomesat tvojo kavo ali pa ga vtaknit v nos. Izven tvoje pisarne pa ni prevec zadev da bi se jaz izgubil v njih. Najmanj pa se v gozdu in v zivljenju na splosno.
Ti si pa cisto nasproten od mene. Ko stopis iz tvoje pisarne, si pa kar mali revcek ki stalno gleda za to pomocno roko."
"Hej, bojo te litanije kratke? Zelodec se mi je prilepil na hrbtenico od lakote. Mislis da lahko dobim kaj medu iz te hisice?"
Zmajal sem z glavo in pricel pocasi hodit proti najini destinaciji.
"To ni hisica," sem zacel. "Pac pa gnezdo narejeno iz prezvecenega starega lesa in sline. In ne bos dobil nic medu. Lahko pa samo debelo, boleco glavo. In to niso cebele naredile pac pa ose in ocenjeno po velikosti, mogoce tudi srseni!"
"Nic medu!"
Glas se mi je slisal kar oddaljen in zato sem se obrnil. Johan pa je bil sedaj pod gnezdom in je mlatil po zraku s cevjo njegovega shotguna. Pohitel sem nazaj toda sedaj je pa on ze tresel to drevo, in gnezdo se je nevarno majalo nad njegovo glavo.
Jaz nisem mogel verjeti da je ta debelusnik bil tako pogumen ali pa neumen. Jaz se do danes ne vem prave razlike med enim in drugim. Presenetilo pa me je tudi da ni bilo nobenega prebivalca za videti na samem gnezdu ali pa v bliznji okolici, in to kljub temu zivahtnem tresenju.
"Hej, fat ass! Ti si pa danes kar srecen fantek! Izgleda da ni nobeden doma!"
"Ves kaj Frank? Ta hi.. gnezdo bi pa izgledalo kar fajn nad mojim ognjiscem. Kot trofeja!"
"Ah, pusti to pri miru in vzemiva pot pod noge. Sedaj pa bi tudi jaz poglodal ta lonec makaronov, kar sam."
"Ta zadevca gre z menoj - hoce ali noce!"
Johan je se parkrat prav posteno potresel to drevo, toda gnezdo se je kar drzalo na to vejo. Mladenic je sedaj tudi kar mastno preklinjal in vrgel gor par kamnov, toda gnezdo pa je trmasto ostalo na tej veji.
"Pusti to pri miru in vzemi pot pod noge ali pa te pustim tu."
"Ja, ja! Stara baba! Bom tam v eni minuti!"
Nisem naredil par korakov, ko je ta norec ustrelil na gnezdo. Zvok strela je se odmeval po gozdu ko so moja usesa ujela to dobro poznano brencanje, in v istem trenutku sem opazil da se je iz gnezda usula cela armada srsenov! Obrnil sem se in, letec, potegnil glavo med ramena in za mano so odmevali prestraseni kriki. Nisem pretekel dalec ko me je pa Johan prehitel in v istem trenutku so me zadevali udarci v hrbet kot da me je nekdo kamnal - veliki debeli srseni so bili na meni. Zahvalil sem se hladnemu vremenu, zaradi katerega sva oba oblekla debele lovske reklce.
"Leti v grmovje in padi kot mrtev na trebuh," sem zarjovel!
Nisem pa mogel verjet da je ta norec poslusal in brez besed, dobesedno izvrsil mojo komando.

Mislim da sva tam lezala priblizno pol ure, mogoce se vec, preden so se zadnji srseni umerili in se vrnili v gnezdo.
Jaz sem jih nekaj fasal od zadaj v glavo, toda Johan pa je kmalu izgledal koy Kitajska polna luna. Revez je bil tako otecen da ni mogel hodit in moral sem ga pustit ob cesti, priti nazaj z kamionom in ga odpeljat v bolnico.

Johan se je kar srecno izvlekel iz te bitke in jaz do sedaj dvomim da se je on tedaj zavedal kako resna je bila ta zadeva, katera bi se lahko koncala kar precej resnejse kot se je.
Iz vse te neumne traparije pa je le prislo nekaj dobrega.
Johan je v tej trapariji zvedel da je imel par resnih medijskih zadev in hvala srsenom on je sedaj v najboljsi kondiciji, zdrav kot nikoli preje.

To gnezdo pa on ni pozabil.

Cez nekaj mesecev, in kar nekaj prosenj in obljub, sem ga pa moral odpeljat nazaj v gozd. Oborozena z zago, sva pocasi korakala proti delu gozda kjer je visela njegova trofeja.
Sneg je kar skripal pod vsakim korakom in nazadnje sva se pa ustavila pod tem drevesom.
Kar precej casa sva oba strmela v to drevo in v svezi odrez - in v praznino, kjer je enkrat ta veja z gnezdom rasla.
Na deblu pod odrezom pa je bila nabita dilca z napisom: Vidva prevec klepetata - hvala za izredno trofejo!
_________________
Regards,
Frank

Zlatko H

Kako se reče temu, lakomnost

Je ze pol-ure cez polnoc. In ker ne grem v posteljo pred 3'h v jutru, sem pa mislil da nekaj nakracam za moje zveste bralce, ker vas nocem izgubiti, ko se jaz jagam tam po gozdu.

Vceraj smo pri nas imeli Halloween. Ta se praznuje na Oktober 31'st in je en dan pred All Hallows ali pa All Saint day! Nekaksen praznik, kjer se na vecer otroci oblecejo v razne costume in z zakljem v roki trkajo na hisna vrata in vzklikajo: "Trick or treat!" Potem pa jim gospodar ali pa gospodinja hise vrze v zakelj kaksno cokoladno tablico, vrecko "cipsa", pop, liziko, itd.
Ne vem ce je to isto kot smo imeli doma za pusta? Nimam pojma ce tudi pri vas doma praznujete ta isti dan?
Vseeno, vsako leto pa me vse to malo gane v srcu, ko opazujem to mladino in to neumno navado. Mnogo teh otrok je se tako majhnjih da komaj pricapljajo do hisnega praga in to z pomocjo enega, ali pa obeh starsev.
Tele, tamali so pa najbolj lustkani ko so takole obleceni v te smesne ali pa tudi strasne costume in probajo na svoj - edinstveni nacin reci: "Trik-o-trit," hee. Tem majhnim pa jaz dam kar jim najbolj pase, in to kar z polno roko.
Zena mi je danes rekla da je nas sin - letos je to prvic delal pri njegovi hisi - tudi on je dajal "ta malim" kar z polno roko in ni bil prevec navdusen ko so "ta velki" trkali na vrata...
Jaz ne vidim nic narobe ce bi ta obicaj bil samo za te, majhne!
Toda najvec pa je teh starejsih mulcov, nekateri ze blizu dvajsetih! Tejle pa dobijo od mene liziko in za zahvalo pa me klicejo razna imena ki niso primerna da jih ponovim tukaj, vsaj ne danes, ker so otroci na mojih mislih. Mislim pa da se lahko domislite kaksne besede so te, od danasnje
"macho" mladine?
Veselje tega obicaja pa se tu neha.Vsako leto se pri nas pojavijo neki karakterji ki so po mojem mnenju kar resno udarjeni u glavo. Pred leti so ljudje metali u zaklje jabolka in pomarance in tele norci bi vtaknili v le-te tanke iglice in rezalne klinice (Mislim da se tako klicejo? Te za brit brado ali pa zenske noge, ali pa... hee. veste kaj se...
Ja, tele ubogi otrocicki pa bi potem zagrizli v te klinice... Kar vsako leto bi nekaj ubogih otrok umrlo, in dosti jih je tudi kar nevarno porezanih v ustih in grlu - ko nevede pojejo te hudiceve zadeve.
Oblasti so pa nazadnje prepovedale uporabo sadja za ta darila toda tele retardani norci pa sedaj vtikajo to grozoto v cokolade in skoraj vsako leto inventirajo se nekaj novega!
Nimam pojma kaj se kuha v glavah teh norcev? Mogoce je pa njihov pisker prazen? Mora biti nekaj resno zajebano v teh neumnih bucah, da so zmozni naredit kaj takega nasproti nedolznih otrok!?
Ce jim noces, ali ne mores nekaj dat, ne odpri vrat! To ze kar dosti skopuhov dela.
Pa, da jim dajo "Boob'y-trap" darila, pa gre kar cez kapaciteto mojega razuma.

Potem pa me tudi kar precej glava zaboli ko probam pogruntat mentaliteto starsev ki privedejo te uboge otroke do nasih vrat.
Jaz sem kupil to hiso kjer sedaj stanujemo, v centru manjsega mesteca ki je aktualno del Sudburija. (Glavno mesto ali pa sedez teh manjsih - v okolici)
Ko sem jaz kupil, sta tu bili samo dve ulici in mogoce 20 his. Ne vem kako to povedat? Parcele so bile najdrazje v celi okolici in ljudje z malo vec pod palcem so tu kupovali parcele in si napravili malo boljse, ali pa malo vecje hise, kakor pa so bile navadno postavljene nekje drugje. Tako si je ta regija pridobila ime kot lokacija za "big shote!"
Moja hisa je cetrta na prvi ulici ki je bila zgrajena leta 1992. Sedaj pa mora bit okoli nas nekih 15 ulic, in mogoce okoli 300 his, ali pa se vec. Ravno sedaj gradijo zadnjo fazo in so samo 3 parcele se prazne in zadnjih 15 his je pa na pol izdelanih, in so tudi ze vse prodane. Moram pa rect da je nekaj kar velikih. In vecina prebivalcev tukaj so pa profesionalci in ljudje z svojimi "biznisi," itd.
Ja, lahko se rece da je dosti sosedov, (jaz jih klicem: ljudje z vec denarja kot pameti! Hee...)
Kar vam pa hocem povedat je, da ljudje v drugih regijah vedo kje zivijo ljudje ki imajo vec kot oni. Tako, nazadnje sem pa le to ven spravil...

Takole, vsako leto imamo velike probleme ko pride okrog Halloween! Ljudje is drugih okolic privlecejo otroke k nam in so celo vozili otroke k nam v stevilnih solskih autobusih in policajci so pa imeli polne roke z prometnim "zamaskom!" Recem vam da je bilo zunaj na stotine lakomnih ljudi ki so trkali na vrata in si basali zaklje polne sladkarij in ce le teh zmanjka jim pa moras v zakel vrzt denar!
Je pa v navadi, nenapisano pravilo, da se vsa ta norija preneha ob osmi uri! Toda vceraj je bilo ze devet in cesta je pa bila se polna otrok in vecina teh pride na vrata tri - stirikrat! Posebno pa na hise kjer dobijo boljse stvari, kot cokolade in pop!
Vsako leto si moramo kupiti kiste teh packarij in smo sigurni da dobimo 700 ali pa vec obiskovalcev. Tudi vceraj to ni bila izjema. In vsako leto se probam z necem zaposlit, tako da ne vidim kaj se dogaja pred hiso.
Nekje okoli petnajst do osme me je pa zena poklicala od mojega racunalnika in moral sem it - talat darilca.
Ona ve da jaz to ne trpim predobro. Pa, kakor zenske so, (malo so prevec firbcne) Margaret je rekla pod pretezo, da nas psicek mora iti na regularno hojo...
To je res, vsak vecer gresta na sprehod okoli par oglov. Nas psicek je majhen, toda on kar dobro vahta njegovo mamo, (Margaret) in z vsemi temi ljudmi na vratih, ubogi siromak ni gobec zamasil za skoraj stiri ure. Mislim da si je zasluzil dober sprehod in jaz sem se postavil poleg vrat brez kakrsnegakoli opira!
Ta dva pa nista odsla za vec kot petnajst minut. Hitro sta bila nazaj in Margaret je bila pa kar pised off. Rekla mi je da je guzva na nasi cesti nic posebnega in da so nasi sosedje na sosedni cesti, zasuti z ljudmi.
Vecina je ze oddala vse dobrote in so ze sli v stacune par krat -kupovat se vec kist sladkarij, in da so ulice zaprte z automobili in stotine na stotine otrok. Rekla mi je da sta dva soseda ze pobila vse rekorde (3800 otrok) in eden drugi na ulici pred nami (lastnik Chevrolet biznisa) je ze obdaril cez 5000 obiskovalcev in ima na mislih da poklice policajce!

Nekdo bi moral navzeti studije - kako ljudje dobijo zmoznost da izvohajo kje je bajta kjer prebivajo stanovalci z najglobjimi zepi?

No, to pa mora bit lakomnost - cez vso lakomnost!

Jaz se se spominjam ko sem bil se mulc - doma na Jesenicah.
Spominjam se ko so v casopisu objavljali da bo ta in ta dan neka skupina Slovenskih izseljencev sla skoz na Orient EXpresu in da naj bi ljudje sli in jim mahali z ruticami ob progi. Oblast je hotela da jim pokazemo da so dobrodosli v nasi drzavi!
Spominjam se da so nas en dan vzeli iz sole in smo vsi lepo stali ob progi vse od Titovega doma, pa dol do Copove ulice. Ko pa je vlak sel mimo tejle (slovenski Izseljenci) pa so bili le turisti ki so skozi okna metali vrecke bonbonov in ko so ljudje pobirali bonbone, so pa fotografski aparati klikali brez prestanka. In tudi filmske kamere so ulovile vse to za propagando, kdo ve kje v svetu.
Vse to mi je pustilo grenek obcutek v zelodcu in dostikrat sem bil tam ob progi in ko so ljudje skakli za bonboni, jaz bi pa pretepal otroke in brcal bonbone v kanale in kamnal te Svabe, Angleze in Nemce - na oknih vlaka.

Vse do danes mi se to ne dopade. Nimam pojma zakaj se ljudje takole ponizujejo?

Ko nam nekdo nekaj vrze, se pa vedemo kot prasici..!
Ali pa kot pes, ki mu vrzes kost...

Ne vem kam vse to vodi, toda meni se zdi, da je ta cloveska lakomnost vsako leto vecja. In to pri nas, kjer ljudje vrzejo ogromne kolicine hrane v smetisce, potem pa ponorijo kot brezglave zivali - cez eno pest sladkarij...

Regards
Frank

JernejM

Vedno znova se me dotaknejo te zgodbe, v njih je življenje, tako z lepe kot trde strani. Frank, imaš izjemen pisateljski dar, v mladosti sem bral knjige, ki so imele podoben stil.

Zlatko, ker nadaljuj Laughing

, če si človek vzame čas, se ga tole res dotakne in tudi poučno je! Lp j
_________________
Sanjaj, stopi v neznano in se trudi najti pot.

Lin Hwai Min

Zlatko H

Ma z velikim veseljem, tudi jaz se ne morem načuditi, koliko duha je v Franku.

lp tebi Frank tja daleč v Kanado.

Zlatko

Frank

Najlepsa hvala obema, tudi bralcem, saj lepe besede posebno pridejo prav ob temle casu ko stvari ne izgledajo prevec roznate...

Lp vsem u prelepo domovino.
_________________
Regards,
Frank

BorisP

Res imaš pisateljski dar. To kar ti napišeš je kot dobra knjiga, ne moreš nehat brati. Na koncu mi je zmeraj žal, da je konec.
Tudi če 2x preberem ni nikoli dolgčas. Neverjetno!

Nič ne silim ampak, če boš imel še kdaj čas in voljo pa bi te prosil da napišeš še kakšno zgodbo. Res je užitek prebirati tvoje poste. Smile

Dobro "zrihtaj" karkoli te že teži in upam, da čimprej spet posije sonce.

LP

PS:
Zlatko tebi pa, še iz moje strani, hvala ker ponovno izbrskaš take zanimive zgodbe! Smile

JernejM

Frank:

Zlatko H

Lov 2004:

Letos je bilo prvic v mnogih letih, da nisem bil v gozdu na dan, ko se lov na "White tail" srne pricne. Moral sem cakat da je bil novi SUV pripravljen in prepisan na moje ime in to je vzelo skoraj cel prvi teden.
Prvi dan lova je pa za mene kar najboljsi, ker se srne sprehajajo po gozdu in ko prvi streli pricnejo pokat, hey! One pa kar hitro pogruntajo kaj je, in proti koncu prvega dne, se razprsijo na vse stiri strani gozda. Najpogumnejse pa ostanejo na lokaciji, toda njihove navade se drasticno spremenijo.

V glavnem se pomikajo/hranijo ponoci - podnevi pa se poskrijejo v mocvirja in goste grmovje in smreke kjer niti ptica nima vhoda. Vlezejo se tudi v vodo in samo glava je vidna in to vedno ob storu, kamnu ali pa kaksni drugi kamoflazi.
Strokovnjaki, kateri studirajo to divjacino pa se vsi strinjajo da je "whitetail" najpametnejsa zival v North-Ameriskem gozdu.
Tako, za poizkusnjo so tele strokovnjaki zagradili eno kvadratno miljo (1.6km), in za ograjo so spustili sto srn, obeh spolov, razlicne starosti.
Prvi dan so notri spustili 24 lovcev ki so celi dan streljali in capljali vseokrog - toda niso pa smeli streljat na srne.
Drugi dan pa so notri spustili 12 lovcev in oni bi lahko ubili vsako srno ki jo vidijo. Toda nobeden od 12 lovcev ni opazil niti ene!

Jaz sem bil clan lovske organizacije, (samo z lokom) ko nas je bilo samo 126 v celem Ontariju! In vsak September smo sli skupaj na velik lov in praksa in dogodivscine so se od pricele nabirat. Od takrat je bilo ogromno napisano o lovu z lokom na vse vrste divjacine.
Ja, prijatelji, to so bila leta ko sem odstrelil glave od jelenov na 10 - 15 metrov!
Takrat sem se sele zacel ucit kako pametne so te srne... Ce jih presenetis, one bojo letele kot strela, (skocijo cez 10m v daljino, in 6m visoko z lahkoto.) Dva meterska ograja jim ni nic, preskocijo to brez zaleta. Ko jih vidis, je to kar neverjetno, nobenega napora ni za videt.
Tako, v eni situaciji sem bil za petam enega starega srnjaka - za stirinajst dni. Dosti lovcev, pred mano, se je pod nosom obrisalo, toda jaz sem pa mislil da sem pa bil ta 'Taughest" na svetu. Od jutra do vecera sem ga sledil po gozdu! Kilometre in kilometre sem ga sledil. Po listju, vodi, kamenitem terenu in parkrat tudi skozi kmecko stalo. Ta srnjak je pa delal neverjetne trike, da bi se me otresel.
Potem pa se je on vsega tega navelical in se je odlocil da ostane v moji blizini. Tako da me je kar veckrat dnevno presenetil, tako blizu, da bi ga lahko zaklal z nozem. Nikoli ga pa nisem opazil, dokler ni bil tako blizu da bi ga lahko poslatal.
Tisti ki ste lovci, sigurno veste da ce je vasa tarca preblizu, jo je tezje zadet, kot pa ce bi bila tam na neki doloceni daljavi.

Samo enkrat pa sem imel sans da ga ustrelim toda vlegel se je pozadi strohnelega debla in je obrnil glavo, tako da so mu bile roge na tleh in samo nos v zrak in ta hudic je vedel da ga nebom ustrelil v nos! Ko pa sem se priplazil okrog, in je on vedel da je bil bolje viden potem pa - BOOM ! Izginil je kot strela!
Ko smo zvecer sedeli ob tabornjem ognju, vseh 126 od nas, on pa bi se prikazal na sredi taborisca, magnificent in v njegovi vsej gloriji!
Sedem ali osem let sem potem, sam, za celi mesec prezivel v gozdu in cez nekaj casa sem pa pustil moj lok v taboriscu in sem samo nosil s seboj moj noz. Mislim sem, da se bova srecala nos v nos - takole - roka in rog borba.
Mislim pa da je ta srnjak umrl od starosti in ko moje ime poklicejo, za vecna lovisca, jaz vem da se bova tam spet srecala...

Tako, SUV je bil v mojih rokah v Cetrtek, Nov. 4, toda snezilo je tako tezko da sem pa ostal doma in sem jo usekal ven drugi dan, v Petek.
Ta popoldne sem sel v gozd, da vidim kako je in ce ne ves da sem "poskocil" kar tri srne in nisem imel nobene sanse za strel. Ko sem pa ta isti vecer korakal po poti domov, sem pa naletel na ogromnega srnjaka! Zaradi teme nisem mogel ugotoviti, ce je bil whitetail ali pa elk - wapiti- mislim da ga doma klicete jelen. Tukaj v Ontariju so zasciteni, ker jih oblasti privazajo iz Alberte in jih spet imamo kar precej. Samo Idijanci pa jih pobijajo kot muhe. Nas zakon ne velja nic za Indijance, oni pa pobijejo vse kar leze in plava!

Ko pa je ta srnjak nazadnje le odlavfal sem pa opazil ta veliki sneznobeli rep, "Flag!" In ta mu da ime - Whitetail!
Naslednje jutro pa sem bil rano na tem mestu. Hotel sem videti, kako veliki so bili sledovi, in poskocil sem spet dve srni in no sans za strel!
Potem pa sem malo poskilil za sosedovo garazo, ker sem si mislil da nobeden nikoli ne gre tam in ce je ta srnjak pameten se bo on tam skrival.
Hee, Malo prehitro sem hodil, in malo prepocasni so moji refleksi, bil je tam in samo sem jaz zijal v ta beli rep ko je poskakljal preko hriba.

V Soboto zvecer pa sem sel k sosednem vikendu kjer je moj sosed in lovski kompanion potegnil his tovornjak na dvorisce. Pricakoval sem ga celi dan.
"Hej, Jim, ti si malo pozen! Morali bi bit v gozdu rano v jutru!"
Jim me je pogledal, malo presenecen. "Helo Frank!" Zagrabil je dve skatle piva in se mimogrede spet obrnil k meni. "Zagrabi nekaj v roke in pridi v bajto, se razkladamo ropotijo. Ja, smo pa res malo pozni!"
Zagrabil sem dve popendekl skatle in poskilil v eno, firbcen zaradi izredne teze. Tam je bilo sest velikih steklenic nekaksne pijace. Jaz ne pijem, tako da nalepki ne pomenijo dost, toda vedel sem da je pa to bilo kar drago, in po vrhu kar dve skatle...

Ko sem stopil v bajto, Daniel, Jimijev prijatelj je nalagal polena v pec in zrak v bajti je bil pa kar nekih 20 stopinj bolj mrzel kot pa zunaj.
"Hey, Dan, pohiti s tem ognjem, Jezus, clovek lahko zmrzne v hisi!"
"Haja, Frank! Ja bo pa treba vtaknit not kar nekaj polenov, preden se zagrejemo! Ni toliko mraz, toda vlaga ti gre pa kar dol do kosti."
"Ja, povej mi o tem. Skoraj sem zmrznil v gozdu. Vem da je za lov boljse ce je hladno, toda moje stare kosti pa tega ne prenesejo kot bi morale."
"Frank, zato ti nucas skatlo antifriza,hee!"
"Shit, Dan, ne vprasaj me dvakrat, jaz bi pa kar probal pozirek ali dva."
Jim se je hitro obrnil, "lahko ti nalijem en glaz, imamo "the best"!
"No, hvala Jim! Jaz sem pa ze kar dosti neumen brez pijace."
"Daj, pozegnaj si enega! Te bo pa pogrelo!
"Shit, no. En pozirek in jaz bom pa lezal na tleh - tic up!"
"Hah, big norec, kot si, cela flasa bi te ne mogla obrnit?"
"Ne pred dvajsetimi leti, prijatelj. Sedaj pa samo stopim na stofeljc in se mi ze v glavi zavrti!"
Dan je zaprl vrata na kurilni peci in vprasal: " Kako je z srnami? Imas eno ze privezano na drevo?"
"No Dan," sem rekel pocasi. "Ce bi pa vidva prisla sem kot treba, bi pa lahko vsak imel svojo trofejo."
Jim se je obrnil jezno. On ni navajen da mu ljudje zapovedujejo kaj delat. Bil je on "sef" predolgo in navajen komande dajat, ne pa sprejemat. "Ostavila sva se pri par vikendih, da vidiva kako gre z lovom. Nobeden ni videl nobene dlake cel teden in vemo o samo o enem mozakarju, da je videl samo eno."
"Ne vem kje lovijo," sem odgovoril. "Vceraj popoldne in danes sem poskocil sest."
"Sest!" je vzkliknil Dan.
"Ja, in no sans za strel. Nisem niti imel casa da dvignem pusko do rame."
Jim je pocasi izpraznil cel kozarec in se malce opotekel, toda Dan ga je ujel za komolec. "Hee, Imela sva ze par kozarcev za na pot, hee..."
Jim se je nazadnje le ujel na noge. "Sest, mojo rit! Potem pa ti, old prick, ga pa ne bos pocil podnevi. Bo pa sigurno ponoci, da se bomo spet klatili in izgubili v gozdu, kot lansko leto!"
"Nikoli izgubljeni, Jim," sem odgovoril, smejoc. "Ves cas sem vedel kje sem bil, toda pa priznam da sem bil malo disorientiran."
'Fuck you! Skoraj smo vsi imeli srcni napad! Bili smo fucking izgubljeni!"
"Hee, Jimi. Prisli smo pa ven. Mogoce si pa malo prestar za ta sport, heej? Mogoce te bom nadomestil prihodnje leto z staro babo!"
"Ja, rad bi jaz to videl. Kje hudica pa bos nasel eno, da je neumna dost da gre z tabo v sumo?"
"Ni hudica da nebi dobil neko staro brezzobo Indijanko? Privlekla mi bo srno iz gozda za skatlo piva. Vidva sta mi pa vzela 90 procentov mesa in me je pa se kostalo pol racuna za mesarja!"
"Fuck you, old prick! Ti si nucal pomoc! Ne pa midva!"
"Ya, in za to pomoc si me pa tudi dobro uskinil!"
Hitro sem se umaknil skoz vrata in kozarec se je razletel v sto komadov za mano.
"Pocasi na flasi Jimi!" sem zaklical cez hrbet ko sem sel proti cesti. "Imamo biznis v gozdu, rano u jutru!"

Za stiri dni sem prehodil kilometre in kilometre teh gozdnih stezic in tudi nekaj skoraj neprehodnih delov, toda nisem opazil niti ene dlake. Srne so pa kar izginile, toda sledovi na tleh so mi pa povedali da so se okrog, toda sigurno, samo ponoci.
Par dni smo imeli nekaj centimetrov snega, toda nic ni bilo za opazit. Srne dobro vedo da so bolj vidne na belem in nikjer ni bilo za videt niti ene sledi.
V Sredo popoldne sem bil tako izmucen da nisem imel nobene enrgije za hojo. Odlocil sem se da si bom vzel en dan pocitka in sel na moja stojisca.
Dopoldne sem sedel comfortno na soncu in mislim da sem tudi parkrat kar dobro zasmrcal. Seveda nisem pa videl nicesar. Okoli dvanajstih pa se je vreme spremenilo in temperatura je padla za nekih deset stopinj. V priblizno eni uri je pa pricelo sneziti.
Vreme letos pa je res neumno. Skoraj celo leto imamo par lepih dni in par grdih. Sedaj da je zima, pa se to kar ponavlja, toda namesto dezja pa dobimo, ta belega!
Tole vreme me je prisililo da sem se odlocil da bom popoldne odcepel na mojem pokritem stojiscu. Tam pa nimam stola za sedet, tako da smrcanje ni prevec prakticno.
Nic se ni premikalo celo popoldne in bil sem kar vesel ko se je ura privlekla do okoli petih in mrak se je pocasi dvigal proti vrhovom dreves. Dan je bil pri kraju.
Pocasi sem polozil pusko na tla in sem imel eno nogo ze na lojtri ko me je nekaj potegnilo da se enkrat pogledam skozi okno. Glej hudica! Nekih 40 metrov stran, sem opazil nekaj sivega. Hitro sem zagrabil pusko in preko muhe opazoval daljno grmovje!
Tema se je pocasi razlivala okoli, kakor megla in bolj in bolj tezko je bilo kaj videti. Nenadoma pa se je sneg za ozko spranjo zatemnil in stisnil sem petelina - in bo kar bo!
Za nekaj trenutkov je samo strel odmeval skozi gozd in v mojih usesih, potem pa... Najpreje sem zaslisal opotekajoce stopinje potem pa se je prikazala srna na mali jasi pred mano. Kot pijanec se je parkrat opotekla in potem pa je kar normalno, parkrat skocila.
Nenadoma sem se prestrasil da je nisem zadel s prvim strelom. Spet sem stisnil petelina in obenem zelel da je ne zadenem.
Ne vem, toda ne uzivam ubijat zivali, kot sem to v mojih mlajsih dneh. Toda vseeno, cas je da se postavi meso na mizo in ljudje delajo to vsaki dan. Toda za mene tudi tako mislenje ne naredi to nic lazje.
Strel je se odmeval skozi drevesa in srna se je obrnila. V zadnjem trenutku je pogruntala, od kot ji nevarnost grozi. Toda na zalost, je pa bilo prepozno! Padla je na stran. Noge so se letele, toda ona ni sla nikamor.
Bilo je ze kar temno ko sem splezal z drevesa. Sele sedaj sem opazil da sem ulovil mladega srnjaka, lansko-letnika. Imel je samo majhne roge.

V vikendu sem najpreje napravil ogenj v peci potem pa sem telefoniral Jimu, toda za celo uro ni nihce odgovoril. Mislil sem si da sta ta dva mozakarja nazadnje le nekaj ustrelila na svoje. Jim je samo ustreli eno srno v njegovem zivljenju, Dan pa nobene.
Cez dobro uro je Jim nazadnje le odgovoril: "Jimi, You old fart! Klicem te cez eno uro! Kaj si dobil kaj?"
"No," je odgovoril Jim, v njegovi pocasni navadi.
"Kako to da si tako pozen?"
"Kaj si ti policaj ali pa moja tastara? Zakaj vsa ta vprasanja?
"Skrbi me da se ti kaj ne zgodi v gozdu, ce glih ne lovis. Lov je bil koncan pred dvema urama?"
"Firbcen si kot moja tastara. Kaj pa ce ne lovim.?"
Sedaj pa mi je malo pricel it na zivce. "Glej moj prijatelj. Lanko leto si mi vzel skoraj vse meso in letos ti moras zasluzit svoj del. Jaz se klatim dan za dnevom skozi gmajno in jaz pricakujem vsaj malo kooperacije od tebe. Ce si delimo kar ulovimo, vsak bi moral naredit svoj delez."
"Frank, ne briga me ce si pissed off. Z Danielom sva sla malo okrog, na obisk."
"Bomo pa govorili o tem pozneje,"sem odgovoril.
"Ni tu nic za govorit, jaz in Daniel, sva oba velika decka in lahko kar dobro skrbiva za najno rit."
"Imas prav Jim! Delaj kar hoces! Toda ce bos jedel kar jaz postavim na mizo jaz pricakujem da se vzdignes s tvoje riti in mi das malo pomoci!
"Kaksne pomoci?"
"Imam srnjaka dol in nucam par rezervnih rok da ga privlecemo ven preden ga medvedi ali pa volkovi pokoncajo."
"Pa ne spet ponoci?"
Jaz jih pocim, kadar jih najdem.'
Ja, pa za Boga milega, probaj enega, vsaj enkrat v belem dnevu!"
"ja, bom ga probal jutri!"
"Well, mi bosta pomagala, ali pa ga bom vlekel ven sam?"
"Ti bos vlekel ven tvojo asshole! Ne mores ti dvigniti tvoj dick!"
"No, kaj bo?"
Jim je nekaj mrmljal, mogoce se je posvetoval z Danilom? Cez nekaj casa je bil nazaj na telefonu.
"Kje pa je ta srnjak?'
"Na istem mestu kot lansko leto!"
"Shit!"
"Kaj?"
"Srecamo se tam."
"Kaj me ne bos pobrav? Gres poleg moje ceste?" sem ga vprasal, presenecen.
"Fuck you! Imas novi truck, pa ga malo vozi!"
"Fucking fovsarija! OK, Bom tam!.

Hodil sem po stezi proti gozdu ko sem nazadnje zaslisal Jimov kamion zamano. Tu in tam so zarometi osvetili pot pred mano in nazadnje se je pa ta kamion le pokazal na vrhu hriba in Jim ga je parkiral pod zadnjim hribom. Steza je bila tudi za stirikolesni pogon prevec gladka, z vsem tem snegom in ledom.
Cakal sem dobre pol ure preden sta Jim In Dan prisla do mene. Oba sta imela kar precej pod kapo in to je meni izgledalo kot dober vecer za probleme.
Jim se je guncal na njegovih kratkih nogah kakor "Bozo the clown", njegova baterija je osvetljevala zemljo in nebo, relativno v katero smer se je on zazibal.
"Ti stupid Polock, moras se navaditi in ustreliti te mrcine v belem dnevu. Jaz imam ze dosti tihle sprehodov v sredi noci."
"Ja meni se pa zdi da si tudi malo prestar, da se se bojis teme."

Dosti kletvic in preklinjanja se je slisalo skozi sumo, ta vecer. Kar bi mi uzelo, mogoce petnajst minut hoje, nam je uzelo skoraj celo uro. Nazadnje smo pa le prisli do srnjaka.
Poskusali smo ga vlect ven toda to ni bilo smisla. Moja dva pomagaca sta pa komaj stala na nogah. Mislim da jih je ta hoja skozi nocni gozd se malo bolj udarila v glavo.
Nazadnje smo se dogovorili da potegnemo srnjaka na drevo in pridemo nazaj rano v jutru in ga izvlecemo ven in Jim ga bo odpeljal k mesarju.

Bilo je skoraj polnoc ko sem nazadnje le prisel domov. Boj, imel sem pa polne roke s tema mozakarjema. Vsak je imel v zepu flaso in ko sem nazadnje le pogruntal za kaj je slo bila sta tako pijana da sem jih moral vleci eden po eden do kamiona in jih vozit domov. Potem pa sem moral hodit nazaj in vozit moj SUV.
Drugi dan smo pa izvlekli tega srnjaka ven, brez vecjih tezav in jaz sem kliknil nekaj fotk, toda ko sem downlodal fotke na racunalnik, fotke Jima in Dena so pa misterijsko izginile. Mislim da jih Bog ni mogel vec prenasati zaradi vseh teh kletvic in preklinjanja da je poslusal prejsnji vecer.
Mogoce bi to bilo zabavno za neke, toda jaz sem jih pa izpustil ker so tudi mene malo uzalile in jaz jih pa lahko prenesem kar dosti...

_________________
Regards,
Frank

lakotnyk

temule sem se pa nasmejal.. in moram delit z vsemi Very Happy

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli